Klasasti rmanec (Myriophyllum spicatum) naseljuje stoječe vode in je široko razširjen v Evropi, Aziji, Severni Afriki in Severni Ameriki, kamor so ga zanesli v prejšnjem stoletju in danes velja za invazivno vrsto (imenujejo ga tudi vodni plevel), ki povzroča številne težave. Steblo, iz katerega izraščajo štirje igličasti tanki listi, lahko doseže dolžino do 250 cm (običajno od 30 do 100 cm), rastlina pa ob ugodnih pogojih tvori prave podvodne gozdove. Ti pogosto predstavljajo zatočišča mladim ribam, v ribniku pa delujejo kot oksigenator, ki proizvaja kisik ter izloča aletopatske spojine, ki zavirajo rast alg in delujejo kot naravni algicidi.

V Sloveniji je klasasti rmanec porazdeljen po celotnem območju, a je zaradi izginjanja habitov že ogrožena vrsta. Poleg klasastega je pri nas endemičen še vretenčasti rmanec (M. verticillatum). V vrtnih centrih sicer najpogostejše naletimo na atraktivni južno ameriški rdečestebelni rmanec (Myriophyllum brasiliensis), ki pa praviloma ni prezimen.

Sajenje v ribniku

S hitro rastjo, zlasti v poletnih mesecih, je klasasti rmanec dober porabnik hranil. Algam tako ne odvzame le hranil, ampak jih z oddajanjem naravnih algicidov še dodatno zavira. Za sajenje so primerne sončne lege do globine 60 centimetrov v srednje velikih in velikih ribnikih. Za sajenje zadostujejo že srednje velike košare (18 cm), saj razvije le šibke korenine, ki služijo sidranju in fiksiranju rastline (hranila sprejema preko celotne površine).

V primeru močnega razraščanja presežek sproti odstranjujemo. Jeseni večino rastline porežemo oziroma odstranimo.

Razmnoževanje in rezanje

Uspešnost hitrega širjenja rmancev se skriva v fragmentaciji – bolj kot spolno razmnoževanje s cvetovi je pomembna fragmentacija, pri kateri steblo razpade na več delov, ki jih vodni tokovi odnesejo v nova okolja. Cvetove rdečkaste barve, ki v klasastih socvetjih poženejo izven vode, lahko opazujemo od junija do oktobra.