Vretenasti rmanec (Myriophyllum verticillatum) naseljuje vode severne poloble. Najdemo ga tako v Severni Ameriki, Evropi, severu Afrike in predelih Azije. Tipični naravni habitat so čiste, stoječe in počasi tekoče vode z muljastim dnom, ki omogoča preprosto razraščanje, kjer lahko tvori zelo goste sestoje. Ti pogosto predstavljajo zatočišča mladim ribam, v ribniku pa delujejo kot oksigenator, ki proizvaja kisik ter izloča aleopatske spojine, ki zavirajo rast alg in delujejo kot naravni algicidi.

Stebla vretenastega rmanca lahko dosežejo dolžino do 250 cm (običajno 30-100 cm) in so podobno kot listi žive zelene barve. V primerjavi s sorodnim klasastim rmancem (M. spicatum) so listi mehkejši.

V Sloveniji je klasasti rmanec porazdeljen po celotnem območju, a je zaradi izginjanja habitov že ogrožena vrsta. Poleg klasastega je pri nas endemičen še vretenčasti rmanec (M. verticillatum). V vrtnih centrih sicer najpogostejše naletimo na atraktivni južno ameriški rdečestebelni rmanec (Myriophyllum brasiliensis), ki pa praviloma ni prezimen.

Sajenje v ribniku

S hitro rastjo, zlasti v poletnih mesecih, je klasasti rmanec dober porabnik hranil. Algam tako ne odvzame le hranil, ampak jih z oddajanjem naravnih algicidov še dodatno zavira. Za sajenje so primerne sončne lege do globine 60 centimetrov v srednje velikih in velikih ribnikih. Za sajenje zadostujejo že srednje velike košare (18 cm), v katere nasujemo fin pesek.

V primeru močnega razraščanja presežek sproti odstranjujemo. Jeseni večino rastline porežemo oziroma odstranimo.

Razmnoževanje in rezanje

Uspešnost hitrega širjenja rmancev se skriva v fragmentaciji – bolj kot spolno razmnoževanje s cvetovi je pomembna fragmentacija, pri kateri steblo razpade na več delov, ki jih vodni tokovi odnesejo v nova okolja. Cvetove rdečkaste barve, ki v klasastih socvetjih poženejo izven vode, lahko opazujemo od junija do oktobra.

Število stebel v vezici: 5-7