Suličarke (Echinodorus sp.) prihajajo iz Južne Amerike, kjer jih najdemo na obrežjih rek. Ob naravnih različicah so danes na voljo še številni križanci, za vse pa velja, da gre za nezahtevne rastline.

Echinodorus palifolius je še ena izmed predstavnikov naravnih (nekrižanih) suličark. V angleški literaturi se vrsta imenuje Mehiška suličarka, sicer pa je poleg Mehike prisotna še v Braziliji, Peruju in Urugvaju. V trgovinah je pogosto prodajana pod napačnim imenom Echinodorus argentinensis. Svetlo zeleni listi suličaste oblike dosežejo velikost do 30 centimetrov. Vrsta je posebej primerna za odprte akvarije in paludarije, kjer preraste vodno gladino in občasno zacveti. V klasičnih akvarijih jo sadimo le v velike, vsaj 60 cm visoke akvarije.

Rezanje in razmnoževanje

Redno oskrbo predstavlja odstranjevanje starih listov. Ob submerznih listih lahko občasno požene plavajoče ali emerzne liste, ki jih odstranimo. Razmnoževanje je mogoče spolno (cvet na dolgem peclju požene nad vodno gladino) ali vegetativno preko živic. Te prekinemo, ko ima mlada rastlina že razvite korenine in vsaj 3 do 4 liste.

Gnojenje

Suličarke spadajo med bolj “požrešne” rastline. Za dobro uspevanje je ključna predvsem oskrba koreninskega sistema. Pri novo postavljenih akvarijih uporabimo kakovostno hranilno podlago (priporočamo Tropica Substrat). V starejših akvarijih z iztrošeno hranilno podlago, oziroma če te nismo uporabili, gnojimo s kapsulami, ki vsebujejo tudi mikroelemente (priporočamo Tropica Nutrition capsules).

Ostalo

V naravi suličarke rastejo tako na kopnem kot delno ali v celoti potopljene v vodi. Glede na rastišče rastlina tako razvije podvodne (submerzne) ali nadvodne (emerzne liste). Ker je večina suličark gojenih emerzno, starejši nadvodne liste počasi nadomestijo mlajši, podvodni. Postopno rumenenje starejših listov ob zasaditvi ne pomeni propadanja rastline, ampak je povsem normalen pojav za vse suličarke.