Žabji šejek (Hydrocharis morsus-ranae) je prosto plavajoča trajnica iz družine šejkovk (Hydrocharis), v katero uvrščamo številne vodne rastline (npr. rod Vallisneria, Egeria ipd). Od teh, sta ob žabjem šejku v Sloveniji pristoni še račja zel (Elode canadensis) in vodna škarjica (Stratiotes aloides), ki ju prav tako gojimo v ribnikih. Vrstno ime morsus-ranae je sestavljeno iz besed morsus (jesti) in ranae (žaba), in se nanaša na grizenje listov, s katerim žabe pridejo do gosenic, skritih v rastlini.

Ob Evropi je šejek endemičen še v nekaterih delih Azije in Afrike, kot tujerodna vrsta pa je prisoten tudi v ZDA in Kanadi, kjer ponekod velja za invazivno vrsto. V Sloveniji je vrsta, predvsem zaradi izginjanja habitatov redkejša, a nanjo še vedno pogosto naletimo ob manjših ribnikih in drugih stoječih vodah. Rastlino prepoznamo po ustnatih, okroglih, plavajočih listih, ki so na spodnji strani pogosti vijolični. Korenine so nežne, ne razvejane in dosežejo dolžino do 50 centimetrov. V jeseni lahko na pritlikah opazimo slab centimeter velike prezimne brste, ki potonejo na dno. Končna širina rozete znaša od 5 do 30 centimetrov.

Sajenje v ribniku

Žabji šejek je odlična izbira za vse tipe ribnikov. V primerjavi z vodno solato je njegova rast počasnejša, a je prezimen in ga ni potrebno vsako sezono ponovno naseljevati. Zaradi mehke strukture ga KOI krapi praviloma pojedo, zato za KOI ribnike ni primeren.

Razmnoževanje in rezanje

Širjenje poteka zlasti preko pritlik in prezimnih brstov (ena rastlina lahko tvori tudi do 150 brstov). Spolno razmnoževanje s cvetenjem ima tako predvsem funkcijo vzdrževanja genske pestrosti, medtem ko za širjenje ni pomembno.