Kisik v ribnikih

15. 07. 2022 / Ribe

Brez kisika si življenja ni mogoče predstavljati. Če njegov delež v zraku znaša 20 %, je v vodi zaradi slabe topnosti njegova koncentracija 10.000-krat nižja. Ob visokih temperaturah so vodni organizmi pogosto soočeni s pomanjkanjem, kar lahko vodi v masovne pogine rib in drugih vodnih organizmov.

Prebivalci pod vodno gladino so se na nizke vrednosti kisika prilagodili na različne načine. Ribe, ki zaradi aktivnega življenja spadajo med največje porabnike, so razvile izjemno učinkovito zgradbo škrg – krapi izkoristijo tako kar 86 % v vodi razpoložljivega kisika (npr. človek le 34 %). Medtem so se drugi znašli drugače – nekatere vodne žuželke (npr. hrbtoplovke) pomanjkanje kisika rešujejo z mehurčki zraka, ki jih med potapljanjem, podobno kot potapljači jeklenke, nosijo pritrjene na zadku.

Topnost kisika je dodatno povezana s temperaturo vode – višja, kot je, manj kisika lahko voda sprejme. Pri temperaturi vode 15 °C je v vodi lahko raztopljenih maksimalno 10 mg/L kisika, pri 30 °C pa ta količina pade le na 7.5 mg/L. Dejanske vrednosti so zaradi številnih porabnikov, ki jih bomo omenili v nadaljevanju, še nižje. Podnebne spremembe in vedno toplejša poletja tako ne vplivajo le na življenje nad vodno gladino, ampak včasih usodno vplivajo tudi na življenje v vodi.

Porabniki kisika

Kisik je nujno potreben za življenje rib kot tudi številnih nevretenčarjev, ki jih najdemo v ribniku. V nočnem času ga za dihanje potrebujejo alge in rastline, pomemben porabnik pa so tudi aerobne bakterije, ki v ribniku opravljajo številne nujno potrebne funkcije. Zaradi nestalnosti telesne temperature je hitrost metabolizma prebivalcev ribnika odvisna od temperature vode. Življenje v ribniku se tako prebudi spomladi, polno razmahne v poletnih dneh, ter v jeseni ponovno umiri. Poraba kisika, ki je nujno potreben za življenje, tako sledi hitrosti življenja – v topli vodi imajo ribe povečan apetit, fitoplankton se pospešeno razmnožuje in vodo pogosto obarva zeleno, alge pa se razraščajo z bliskovito hitrostjo.

V teh dneh ješče ribe proizvedejo še več odpadnih snovi, plankton zaradi krajše življenjske dobe hitreje propada, vodne rastline pa lahko hitro prekrijejo plavajoče rastline (npr. lokvanji, vodna solata), kar vodi v njihov propad. Vse te organske snovi v ribniku razgradijo bakterije, ki imajo tako v toplih dneh še dodatne potrebe po kisiku, vse skupaj pa tako vodi v zmanjšano količino razpoložljivega kisika v vodi.

Začasno pomanjkanje kisika je lahko posledica dodajanja zdravil – nekatere učinkovine namreč reagirajo s kisikom, kar še dodatno zmanjša količino kisika.

Viri kisika

Kisik v vodo prehaja s pomočjo difuzije – počasnega procesa, pri katerem se delci iz okolja z višjo koncentracijo (v našem primeru zraka) gibljejo v okolje z nižjo koncentracijo (v našem primeru vode). Difuzija tako poteka preko vodne gladine in traja tako dolgo, dokler se voda maksimalno ne nasiči (slednje je odvisno predvsem od temperature, v manjši meri pa tudi slanosti in zračnega pritiska). S kisikom so tako najbolj bogati manjši, hitro tekoči potoki, ki imajo v primerjavi z volumnom veliko površino gladine, obenem pa močni tokovi poskrbijo za neprestano gibanje vode, ki hitro zakroži. V ribnikih je površina v primerjavi z volumnom veliko manjša, dodatno pa se na gladini lahko tvorijo sloji maščob in beljakovin, ki dodatno preprečujejo izmenjavo plinov.

 

Dodaten vir kisika zlasti v stoječih in počasi tekočih vodah predstavlja fitoplankton in vodne rastline (oksigenatorji), ki v svetlem delu dneva opravljajo fotosintezo ter v vodo oddajajo kisik. Lokvanji ter obvodne, močvirske rastline na nivo kisika ne vplivajo, saj porabljajo kisik iz ozračja.

Kisik v vrtnih ribnikih poleti

V dobro načrtovanih vrtnih ribnikih do pomanjkanja kisika praviloma ne prihaja. Dovolj globoki ribniki (vsaj 120 cm) preprečujejo pregrevanje vode, primerni filtrirni sistem z dovolj zmogljivo črpalko pa poskrbi za mešanje vode – hladnejša voda z dna ribnika tako zaokroži do gladine, kjer lahko iz zraka prevzame višje koncentracije kisika. Ustrezno močna UV enota obenem prepreči pojav zelene vode, ki zaradi temnejše barve še dodatno poveča segrevanje vode, obenem pa v nočnem času poveča porabo kisika, kar lahko vodi do pomanjkanja.

Merjenje kisika ter ukrepanje ob pomanjkanju

Vrednosti raztopljenega kisika lahko preprosto izmerimo s kapljičnimi testi, za bolj profesionalne meritve pa se uporabljajo digitalnimi merilci. Meritve je stalno potrebno opraviti na licu mesta, saj se vrednosti kisika zaradi prehajanja tega iz zraka v vodo, med transportom že lahko spremenijo.

testiranje s kapljični testi je hitro in preprosto

Zadrževanje rib pod površino ter hlastanje za zrakom nujno sicer ne pomenijo pomanjkanja kisika, ampak lahko gre za povišane vrednosti amonijaka (NH4). Slednjega ribe izločajo ob dihanju, zato se njegove vrednosti ob višji temperaturi in povečanem metabolizmu prav tako povišajo. Njegova strupenost je odvisna od pH vrednosti vode, ki je praviloma najnižja pod gladino. Vrednosti amonijaka prav tako izmerimo kapljičnim testom.

Za KOI krape in zlate ribice je priporočena koncentracija kisika vsaj 7 mg/L (za kratek čas lahko koncentracija pade tudi na 5 mg/L). Nizke koncentracije na kratek rok za ribe predstavljajo stres, dolgoročne nizke vrednosti pa povzročijo povečanje števila rdečih krvničk, za kar ribe porabijo ogromno energije. Posledično tako prihaja do sprememb v metabolizmu, slabše rasti, v najhujših primerih pa lahko prihaja tudi do odpovedi notranjih organov, najpogosteje jeter. Zmanjšane vrednosti kisika obenem vplivajo na imunski sistem, saj se v krvi zmanjša število plazemskih celic, ki delujejo kot antitelesa. Pogosto se tako pojavijo infekcije s paraziti.

Ob pomanjkanja lahko ribnik osenčimo, s čimer bomo vodo ohladili. Za povečanje površine izmenjave ter boljše kroženje vode, lahko dodamo zračne črpalke oziroma kompresorje, ki preko razpršilca v ribniku proizvajajo majhne mehurčke, ki povečajo površino preko katere prihaja do izmenjave plinov. Podobno funkcijo imajo tudi vodometi oziroma fontane.

V večjih, slabše vzdrževanih ribnikih lahko na vrednost kisika vpliva tudi količina mulja – v tem je namreč veliko organskih snovi, ki jih bakterije razgrajujejo, za kar potrebujejo kisik. V teh ribnikih mulj odstranimo s sesalci, kjer to ni mogoče (npr. naravni ribniki) pa dodamo encimske pripravke (Oase Schlixx), ki pospešijo razgrajanje mulja, obenem pa poskrbijo za konstantno sproščanje kisika, ki prepreči pomanjkanje.

Kisik v vrtnih ribnikih pozimi

V zimskih mesecih ribe prenehajo jesti, njihov metabolizem pa se upočasni. Podobno je tudi z ostalimi ribniškimi prebivalci, zato so potrebe po kisiku manjše. Ledeni pokrov lahko difuzijo plinov začasno prekine oziroma zmanjša, a hladna voda praviloma vsebuje dovolj kisika, da življenje pod vodo ni ogroženo. V ribnikih z obvodnimi rastlinami (npr. trstika, ločje, jezerski biček) izmenjava plinov dodatno poteka skozi votla stebla rastlin, zato ta porežemo šele spomladi.

V gosteje naseljenih ribnikih, kjer obstaja nevarnost pomanjkanja kisika tudi pozimi, lahko izmenjavo ohranimo z zračnimi črpalkami, plavajočimi grelci ali drugimi pripomočki, ki preprečujejo zaledenitev manjše površine gladine.

Oase IceFree 4 Seasons pozimi preprečuje zaledenitev, poleti pa služi kot vodomet

 

 

DELI NOVICO NA DRUŽBENIH OMREŽJIH :

Sorodna članka

  • 17. 04. 2023 / Ribe

    Ribe za vrtne ribnike

    Pozitivne učinke opazovanja vode in rib so poznali že v starem Egiptu. Mir in spokojnost, ki ju občutimo ob hranjenju rib tudi 3.500 let kasneje, sta še danes pomembna dejavnika pri odločitvi za ribnik.

    PREBERITE SI VEČ
  • 25. 10. 2018 / Rastline & alge Ribe

    Jesenska opravila in priprava ribnika na zimo

    Jesen predstavlja počasen prehod v čas mirovanja. Ribniške rastline se preoblačijo v rumene in rjave tone, ribe, žabe in prebivalci pa se pripravljajo na zimsko hibernacijo in postajajo vse manj aktivni. Več o jesenskih opravilih in pripravi ribnika na zimo pišemo v tokratnem prispevku.

    PREBERITE SI VEČ